Izbruhi sevanja gama (angl. Gamma Ray Bursts – GRBs) so najmočnejše eksplozije v vesolju po velikem poku. So nenapovedljive in kratke (0.01-1000 s) in prihajajo iz naključnih smeri neba, točneje iz drugih galaksij.
Izbruhe sevanja gama detektirajo sateliti (Swift, Fermi, Integral), ki podatke preko Gamma-ray bursts Coordinates Network sporočijo opazovalcem, da lahko lokacijo izbruhov čimprej opazujejo s teleskopi na Zemlji. Na mestu izbruha sevanja gama je lahko v vidni svetlobi nekaj ur do dni po izbruhu viden izvor, ki mu rečemo optični zasij (angl. afterglow) izbruha sevanja gama. Za opazovanje teh so najprimernejši hitri robotski teleskopi.
Izbruhe sevanja gama povzroči smrt zelo masivnih, hitro vrtečih se zvezd ali zlitje nevtronskih zvezd in/ali črnih lukenj. V njih se v nekaj sekundah sprosti ogromna količina energije – več kot je odda eksplozija supernove v nekaj mesecih ali kot je bo Sonce oddalo v 10 milijardah let. Izbruhe sevanja gama lahko zato opazimo tudi, če se zgodijo v več milijard svetlobnih let oddaljenih galaksijah.
Izbruhi sevanja gama so ena najbolj vročih tem moderne astrofizike. Proučevanje teh izbruhov je pomembno v okviru razumevanja razvoja zvezd in okolja v drugih galaksijah, še zlasti pomembni pa so za študij galaksij, ki so nastale kmalu po nastanku vesolja, saj nam zaradi izjemne moči služijo kot edinstvene kozmološke sonde, ki “osvetlijo” šibke oddaljene galaksije. Pomembni so tudi za širšo fiziko, saj so laboratoriji za proučevanje visoko-energijske fizike, širjenja ultra-relativističnih eksplozij in kot možni izvori visoko-energijskih delcev in gravitacijskih valov.
Na FMF se s proučevanjem izbruhov sevanja gama ukvarja dr. Drejc Kopač.